Sodelovanje v zračnem boju je za stopnjo zahtevnejše kot običajno letenje. Težavnost je v tem, da mora pilot ves čas opazovati svoj model, da ga lahko zanesljivo upravlja. Istočasno se mora izogibati napadom nasprotnikov, loviti svoje žrtve in paziti na varnostno črto. Vse to zahteva dober občutek za prostor, pilotiranje brez veliko razmišljanja, dobre reflekse, sposobnost koncentracije, dober vid, preudarnost in odločnost med celo tekmo. Poleg tega je pomemben tudi zanesljiv in konkurenčen model, dober pomočnik in prava taktika v pravem trenutku. Vsaka malenkost lahko odloči, kdo bo koga. Tekme so polne razburljivih dogodkov in bliskovitih preobratov. Zato ni čudno, da večina pilotov, ki se je preizkusila v zračnem boju, trdi, da v letalskem modelarstvu ni nič bolj zabavnega kot ravno udeležba na dobri tekmi. Modeli, ki švigajo po zraku in hlastajo po trakovih nasprotnikov, tudi gledalcev ne puščajo ravnodušnih. Velikanski razcvet ta disciplina doživlja v Ameriki, saj sem v oktobrski številki RC Modeler prebral reportažo o TOP GUN tekmovanju na Floridi. Odvijalo se je kar pet dni in nagradni sklad je znašal 20.000 dolarjev. Prireditev si je dnevno ogledalo na tisoče obiskovalcev. Letos so temu največjemu modelarskemu dogodku na svetu dodali tudi tekmovanje v RV zračnih bojih, ki so ga v članku označili kot najhitreje rastočo modelarsko disciplino.

Modelarska dejavnost RV zračni boji je ustrezno organizirana. Na čelu je ACES Europe (Air Combat Elementary Support), ki jo vodi IC (International Coordinator) Holger Brothmer. Uradni jezik je angleščina. ACES ima svoje podružnice v državah članicah. Organizacija koordinira delovanje svojih podružnic, usklajuje pravila, koledarje, informira svoje članice, organizira volitve predstavnikov itd. Ta modelarska disciplina je zelo mlada in še ni članica FAI, se pa trudi, da bi to postala. Slovenija se je, kot peta država, pridružila leta 1997. Trenutno je na seznamu ACES 17 držav. Na čelu vsake podružnice je izvoljen NC (National Contact). NC skrbi za povezavo s centralo in z drugimi podružnicami, hkrati pa koordinira delo na domačem terenu. Priporočamo, da se piloti organizirajo v eskadrilje, čim je mogoče. Potem so stiki lažji, hkrati pa je vse skupaj bolj zabavno. Kljub velikim razdaljam med državami članicami je delovanje ACES učinkovito, saj se za medsebojno komuniciranje uporablja pretežno informacijske tehnologije zadnje generacije (E-mail, konference, elektronske oglasne deske, internet ..) Tudi pri nas se za obveščanje uporablja pretežno elektronska pošta in Internet. Zato je zaželjeno, da ima E-mail naslov vsaj en član posamezne eskadrilje.

Prva tekma na slovenskem je bila jeseni 1998 na ljubljanskem barju, udeležili pa smo se je trije tekmovalci. V letu 1999 smo organizirali tri tekme, ki se jih je udeležilo 16 tekmovalcev. Predvidevamo, da bo drugo leto število tekmovalcev še naraslo. Tekmovanja na evropskem nivoju se organizirajo v vseh državah članicah, ki to želijo. V letu 2000 bi radi (verjetno nam bo uspelo) konec avgusta organizirali mednarodno tekmo v Crngrobu pri Škofji Loki. Poleg tega bomo za slovensko prvenstvo organizirali vsaj tri tekme: na Lijaku pri Novi Gorici, v Crngrobu pri Škofji Loki in v Moškanjcih pri Ptuju. Če bi še kdo želel organizirati tekmo v zračnih bojih, naj se poveže z našim NC Sašem Babičem, da ga uvrsti v tekmovalni koledar. Za natančno določitev datumov imamo še nekaj časa. Koledar bo objavljen skupaj z drugimi modelarskimi disciplinami na začetku naslednjega leta v reviji TIM. Sprotne informacije, kot so kontakti, reportaže, rezultati tekmovanj, pravilniki, novosti dobimo na uradni spletni strani ACES Slovenije: http://fly.to/aces-slovenija.

Zmagovalna kombinacija je model, ki ima čim večjo hitrost in čim boljše manevrske lastnosti - čim več moči ob čim manjšem zračnem uporu in čim manjši teži v okviru danih pravil. Tem zahtevam ustrezajo modeli lovskih letal iz zadnjih let vojne, ki se odlikujejo po dovršeni aerodinamiki in dobrih manevrskih lastnostih. Za letala z 2,5 ccm motorjem izbiramo majhna letala, kot so: nemški Me109, Me 163, FW190, ruski Mig3, La5, Jak 3/7/9 , italjanski Machiji, japonski Nakajima Ki-43 Oscar, Mitshubishi J2M Jack, francoski Morane-Sauliner MS.406, ameriška aircobra P-39, švedski J22, če naštejemo bolj znane. Za 3,5 ccm motor izbiramo letala, ki so imela najmanj 25 m2 površine kril in razpon najmanj 12 metrov: Corsair, Hellcat, P-47, Hawker Typhoon, Hawker Tempest, Il-2, Ju-87 Stuka itd. Daleč najhitrejši so seveda dvomotorni modeli, ki jih izdelamo le, če imamo zares zanesljiv par motorjev. Pri tem pridejo v izbor letala, kot so: P-38 Lightning, Grumman Tigercat, Me-262, Me-110, de Havilland Mosquito, Potez 63, Mitsubishi Ki-46 Dinah in še cela vrsta drugih. Izbira tipa letala ni tako zelo pomembna stvar, saj lahko z načinom vožnje izkoristimo dobre lastnosti modela in skrijemo slabe. Tudi na tekmah se vidi, da izbira modela ni najpomembnejša, saj v finalne boje pridejo po lastnostih zelo različni modeli. Za začetnike je vseeno bolje, da izbirajo večje, počasnejše modele z večjo površino kril in boljšimi drsnimi lastnostmi, ker jih je lažje upravljati. Lastnosti modela lahko močno spreminjamo tudi z izbiro profila krila. Model bo gotovo letel precej bolj pohlevno, če mu vgradimo na primer krilo s profilom Clark Y 15%, kot če ima krilo profil Clark Y 10% . Dobra lasnost velikih modelov je tudi, da z večjimi krili lažje ujamemo nasprotnikov strimer.

Model mora biti poceni, lahke gradnje in ga je lahko popravljati. Tudi opremo izbiramo v spodnjem cenovnem razredu. Ni mogoče izdelati modela, ki bi bil neuničljiv, in ob trkih je nemogoče napovedati, ali bo model preživel udarec ali ne. Zato ima ojačevanje konstrukcije svoje meje in mnogi tekmovalci imajo raje lažje, okretnejše modele kot pa leteče oklepnike. Zelo pomemben je pogonski motor, saj je dostikrat od njega odvisno, v čigavo korist se bo tekma razpletla. Pri tem je pomembnejša zanesljivost delovanja kot pa moč motorja. Motor naj bo vsaj tako močan, da so starti iz roke neproblematični. Hitrost je pomembna samo do določene mere in ni vedno najbolje, da imamo najhitrejši model. Je že res, da s hitrim modelom lažje ubežimo napadalcem, res je pa tudi, da z večjo hitrostjo težje izpeljemo napad. Pomembna lastnost je vrtenje okrog vzdožne osi in odvisna je od oblike letala in največjega odklona krilc. V boju je dobro vrtenje okrog vzdolžne osi precej koristna lastnost. S preizkušanjem si hode višinskega krmila nastavimo tako, da nam pri največjem odklonu ne pride do dinamičnega prevleka.

Predpriprave so temelj uspeha. Dobro je, da na tekmo pridemo z več modeli. Za dober rezultat je potrebna agresivna vožnja ves čas tekme, kar si lahko privoščimo le, če imamo več kot samo en model. Vsi model naj bodo opremljeni z zanesljivo opremo in motorjem, ki takoj vžge. Pred tekmo je treba napolniti vse baterije, poskrbeti za gorivo in preveriti opremo. Ne sme manjkati čelada. Na tekmi imamo lahko enega pomočnika-mehanika. Pomaga nam pri pripravi modela na start, pri startih in med tekmo, ko igra vlogo "navigatorja". Opozarja nas na nevarnosti in na priložnosti, ki jih sami ne opazimo, ker vodimo svoje letalo. Pilot in pomočnik morata vaditi, da postaneta učinkovit tim.

- Če z delujočim motorjem preletimo varnostno črto, smo pri prvem preletu kaznovani z -200 točkami, pri drugem preletu pa nam že grozi diskvalifikacija. To pravilo velja cel dan, čim je varnostna črta definirana in ne glede nato, ali se takrat odvija tekma ali ne!

- Časovne točke nabiramo tako, da smo med tekmo čim dalj časa v zraku - vsake 3 sekunde dobimo eno točko. Za 7 minut letenja dobimo 140 točk.

- Če po poletu pristanemo s celim strimerjem, dobimo bonus 50 točk.

- Če nasprotniku odrežemo strimer, si pridobimo 100 točk.

- Če v zraku trčimo in zaradi tega zrušimo model, se nam k rezultatu dopišejo manjkajoče časovne točke do konca bitke. 

Zaradi varnosti udeležencev je prelet varnostne črte izredno strogo sankcioniran. Prvi prelet tekmovalca 'stane' 200 negativnih točk, drugi pa je že diskvalifikacija. To pravilo je v veljavi cel dan, ne glede na to, ali se odvija tekma ali samo trening. Vsak tekmovalec se mora zavedati, da si bo takoj in temeljito pokvaril rezultat, čim bo preletel varnostno črto.

Po letošnjih pravilih za vsake tri sekunde letenja dobimo eno časovno točko. Za 7 minut poleta dobimo 140 točk. Na običajni tekmi v štirih tekih z njimi teoretično lahko pridobimo 4 X 140 = 560 točk. V praksi nikoli ne dosežemo maksimalnega števila časovnih točk. Če od piska sodnika do vzleta porabimo 5 do 10 sekund, je to zelo dober start. Če imamo pomočnika, lahko pri startu pridobimo nekaj sekund. Redki tekmovalci imajo motor, ki vedno brezhibno vžge in deluje brez napak od začetka pa do konca tekme, zato je vedno kar dosti izgubljenih točk zaradi nedelovanja motorjev. Časovne točke k končnemu seštevku doprinesejo največ, čeprav jih mnogi piloti v žargonu imenujemo 'chicken points' - točke bojazljivcev.

Tekmovalec si pribori 100 točk vsakokrat, ko nasprotniku odreže strimer. Točke štejemo ne glede na to, ali je odrezan strimer, ki je pritrjen na repu, ali pa strimer, ki ga je že prej odrezal nasprotnik in visi s krila. Tekmovalec, ki je med poletom izgubil cel strimer ali njegov del, na koncu ne dobi bonusa 50 točk. Rezanje strimerja je tako bistven del tekme kot gol pri nogometu. Strimer je približno centimeter širok in 10 metrov dolg trak iz krep papirja, ki je s 4 metre dolgo najlonsko predvrvico pritrjen na rep modela. Zadnjih nekaj centimetrov traku je obarvanih s flomastrom, da takoj vidimo, če je bil odrezan. Trak je težko odrezati s propelerjem, ki ima premer samo 15 centimetrov. Pri hitrosti 100 in več kilometrov na uro in pri oddaljenosti 50 in več metrov to zelo težko naredimo. Bolj zanesljivo trak odrežemo s krilom. Zato na prednje robove kril dostikrat zažagamo zobe ali nanje nalepimo grob brusni papir. Tako trak v letu bolj zanesljivo ujamemo in odtrgamo. Zaradi varnosti so prepovedane naprave, ki bi štrlele iz prednjega roba krila (topovi, žeblji , 'antene', itd..). Kako bomo uspeli odrezati strimer nasprotniku, je odvisno od marsičesa: od števila priložnosti, spretnosti pilota, relativne hitrosti in manevrskih lastnosti modela, nasprotnikov... Ker malo napadov uspe, je pomembno, da si z agresivno vožnjo skušamo povečati število priložnosti. Če imamo hitrejši model kot drugi, skušamo do priložnosti priti z večjo hitrostjo modela. Če je model boljši v manevriranju, skušamo priložnost ustvariti z manevriranjem. Seveda je nekaj odvisno tudi od sreče.

Če tekmovalec med bitko trči z nasprotnim modelom in se zaradi tega model zruši, se mu dopiše manjkajoče časovne točke do konca bitke. Trki niso cilj bitke, ampak do njih prihaja slučajno. Nemogoče je predvideti posledice trčenja, ki je lahko čisto brez posledic, lahko pa se oba modela razletita na drobne koščke. Trdnost modela ob trku ni garancija, da jo bo 'ceneje' odnesel. V zraku ni prometnih predpisov in ponavadi tudi ni jasno, kdo je za trk kriv. Čeprav tekmovalci trčenj ne želijo, do njih vseeno prihaja, ker je na tekmi v zraku istočasno veliko število modelov, ki drug drugemu lovijo strimerje in se ne umikajo pred morebitnimi bližnjimi srečanji. To pravilo je bilo sprejeto v letu 2001 v 'safety pack' paketu. Ni še prav jasno, kako se bo obneslo.

Izguba točk zaradi kršenja nekaterih pravil

Točke lahko izgubimo še, če kršimo pravilo o nevpletenosti v boj. Če se v zraku izogibamo nasprotnikom, nam lahko sodnik lahko zaradi tega dosodi -50 točk kazni.

V pravilih za leto 2001 je tudi omejitev števila vrtljajev motorja in največje dimenzije propelerja. Če ima motor preveliko število vrtljajev, nam sodnik lahko briše vse v zadnji bitki priborjene točke. 

Kolikor je tekmovalcev, toliko je različnih taktik. Skušal bom opisati nekaj različnih pristopov, ki sem jih imel priložnost opazovati na letošnjih tekmah.

"Želim oditi domov s celim modelom, ne glede na rezultat. Modela pred tekmo nisem niti preizkusil. Če mi odpove motor - nič hudega. Glavno je, da sodelujem na tekmi. Skrbim, da ne preletim varnostne črte, ampak ne za vsako ceno. Skušam biti v zraku na čim bolj varen način. Zato letim nekoliko stran in višje od glavnega dogajanja. Od daleč me je težko zadeti, zato me bodo pustili pri miru. Medtem ko se drugi bojujejo, bom jaz v miru nabiral časovne točke."

"Imam samo en, ampak konkurenčen model in solidno znanje letenja. Želim doseči čim boljši rezultat, vendar z razumno mero tveganja. Skrbim, da ne preletim varnostne črte. Bolje, da model zrušim, kot da jo preletim. Skušam biti čim dalj časa v zraku, kar dosežem, če grem ob pisku sodnika čim hitreje v zrak in letim vseh sedem minut. Letim v dolgih krogih z veliko hitrostjo in čakam na priliko, da varno napadem neprevidnega nasprotnika. Izogibam se napadalcem, ki se mi preveč približajo, kar ni težko, ker imam dober model. Pomembno je, da model ohranim cel do konca tekme, ker bom le tako nabral največ časovnih točk."

"Imam več konkurenčnih modelov in solidno znanje letenja. Želim doseči čim boljši rezultat, ne glede na tveganje. Zato skrbim, da ne preletim varnostne črte. Bolje, da model zrušim, kot da jo preletim. Skušam biti čim dalj časa v zraku. V vseh tekih grem čim hitreje v zrak in letim vseh sedem minut. Od prvega trenutka iščem priložnosti za napad. Vsakokrat napadam, ne glede na posledice. Pomočnika uporabljam, da mi med tekmo išče primerne cilje in me usmerja nanje. Če imam prehiter model, hitrost zmanjšam, da so napadi natančnejši."

"Imam več konkurenčnih modelov in odlično letim. Hočem zmagati, ampak ne s časovnimi točkami. Zato šele ob pisku sodnika začnem pritrjevati strimer na model. Potem natočim gorivo in pogledam, kakšna je situacija v zraku. Vzletim brez pomočnika in nekako v dveh, treh minutah porežem vse strimerje, ki so še ostali celi. Za konec 'za dušo' napravim še nekaj akrobacij in pristanem hrbtno tik ob nogah in meter od varnostne črte."

Na tekme prihajajmo z enim ali dvema rezervnima modeloma, ki ju uporabimo, če je 'model prve bojne črte' poškodovan ali uničen. Dosti nam pomaga tudi dober pomočnik/mehanik, ki skrbi za model, pomaga pri startih, igra vlogo navigatorja in teče po model, če moramo zasilno pristati itd. Bolje bomo zadeli takrat, ko nam je model blizu, saj ga bolje vidimo in natančneje vodimo. Poskušamo priti za nasprotnikov model in z manevriranjem ujeti strimer. Če je tekmovalcev več kot sedem, se skušamo uvrstiti tudi v finale, ker v njem lahko naberemo še dodatne točke. Če tekmujemo z enim samim modelom, potem je dobra taktika, da večino časa vozimo defenzivno, si nabiramo časovne točke in pazimo, da nam kdo ne odreže strimerja. Agresivna vožnja se nam v tem primeru izplača šele na koncu zadnjih tekov, ko točke s trki odtehtajo časovne točke. Ni pametno, da na začetku, ko je pred nami še veliko tekov, tvegamo izgubo modela. Defenzivna vožnja ne pomeni umikanja modela v višave, kot je to delal opisani "omahljivec". To je nezaželjeno. Verjetno bo tako letenje drugo leto po pravilniku tudi sankcionirano. Defenzivna vožnja je, ko ne napadamo za vsako ceno, ampak le takrat, ko se pokaže 'čista' prilika. Tudi taktika, ki jo je uporabljal zgoraj opisani "norec", ni optimalna. Kljub izredni veščini letenja na tekmi ni dosegel dobre uvrstitve. Mislim, da je za nabiranje točk najboljša taktika nekje med "previdnežem" in "borcem".

Če se borimo za boljša mesta, je smiselno, da napadamo tiste tekmovalce, ki so po točkah pred nami, kajti če nam rezanje uspe, razliko zmanjšamo kar za 150 točk (ker je naprotnik ob bonus). Taki napadi pa se splačajo le, če nasprotnik ni opazno boljši od nas, sicer ob napadanju izgubljamo preveč časa in bi več dosegli, če se usmerimo na slabše nasprotnike. Napadamo tudi člane lastne eskadrilje, saj ob uspešnem rezanju strimerja eskadrilja pridobi 50 točk (+100 in -50 za manjkajoči bonus). Dostikrat je napad uspešen, če ima nasprotnik težave. Na primer ob vzletu ali ob predčasnem pristanku ima nasprotni model zmanjšano hitrost in je lahek plen. Tipične 'sedeče race' so tudi dvomotorci, ki jim odpove en motor.

Mnogo modelarjev sprašuje, ali je težko odrezati strimer in kako pogosti so trki modelov. Večina pilotov na tekmi odreže nasprotnikov strimer bolj po sreči kot zaradi znanja. Vendar na evropskih tekmah lahko vidimo ducat imen, ki se stalno pojavljajo na prvih mestih. Ti tekmovalci na vsaki tekmi odrežejo več nasprotnikovih trakov. To je dokaz, da je rezanje trakov možno natrenirati, pa tudi, da to ni prav lahka naloga. Na evropskem prvenstvu v Ripi smo tekmovalci odpeljali približno 300 voženj in po grobi oceni razbili približno 30 modelov, kar se za tako visok nivo tekme ne zdi mnogo. Med razbitimi je bilo tudi precej padcev, ki niso bili posledica trčenja in bi jih morali odšteti. Na vseh letošnjih slovenskih tekmah smo tekmovalci odpeljali okrog 140 voženj in pri tem zaradi trčenj razbili 6 ali 7 modelov. Zanimivo je, da se na prvih dveh tekmah ni zgodilo čisto nič (nič rezanj, nič trčenj), zadnji dve tekmi pa sta bili kar precej 'krvavi', saj je v Moškanjcih padlo 8 modelov, na zadnji tekmi v Crngrobu pa 6, če štejemo tudi 'samomore'. Dostikrat sem na običajnih popoldanskih nedeljskih srečanjih modelarjev videl več razbitih modelov, kot je bilo letošnje povprečje na tekmah. V sezoni 2000 se je marsikaj temeljitio spremenilo. Zelo je poraslo povprečno število akcij na posamega pilota. Število akcij je letos bilo med 1,5 do 2 rezanj/trkov na pilota na tekmi. Tako smo  na primer v Crngrobu dosegli  42 rezanj/trkov v nekaj več kot 100 poletih. Pri tem je bilo trkov precej manj kot rezanj.

 Povzetek članka, ki je izšel v TIMU, december 1999 - avtor Andrej Pervinšek