Poleg modela za polet potrebujemo še kar nekaj dodatne opreme. Najprej seveda oddajnik. Ni pomembno, kakšne znamke je, biti pa mora zanesljiv in imeti mora možnost, da z njim upravljamo tri servomotorje: krilca, višinsko krmilo in plin. Domet ni tako pomemben, saj te modele vodimo na majhni oddaljenosti - največ kakšnih 200 metrov. Večje razdalje so problematične, ker so modeli majhni, pobarvani z maskirnimi barvami in zato na daleč slabo vidni. Ostala oprema se ne razlikuje dosti od tiste, ki jo potrebujemo za običajen motorni model. Večinoma imamo zabojčke z vsem potrebnim za polnjenje goriva, vžig motorja in za drobna popravila. Manjkati ne smejo rezervni propelerji, ki se pri pristankih radi polomijo. Modeli za zračne boje običajno nimajo koles, zato potrebujemo podstavek za model, da lažje vžgemo motor. Nekateri modelarji imajo ta podstavek narejen kar na vrhu zabojčka. Ker se zaradi goriva vse okrog modela masti, je bolje, da imamo podstavek za model izdelan posebej. Lahko je izdelan iz lesa, stiropora ali drugega ustreznega materiala. S seboj vzamemo tudi krpo in čistilo za čiščenje modela po poletu. Nekateri imajo napisan seznam opreme, ki jo potrebujejo za polet. Z njim preverijo, če so ob odhodu na letališče vse potrebno zložili v avtomobil.

Pri mnogih se je za start modela udomačila uporaba katapulta. To je nekaj metrov dolga tirnica, usmerjena v zrak pod kotom 20 - 30 stopinj. Na njej je voden voziček, na katerega pritrdimo model. Voziček je z močnimi elastikami pritrjen na koncu tirnice. Elastike napnemo in model gre v zrak tako, kot bi ga izstrelili s fračo. Načrtov in navodil za izdelavo katapultov je na Internetu dovolj. Katapult je precej popularen v Ameriki in tudi pri nas ga uporablja nekaj modelarjev. Priprava katapulta in glasno pokanje ob startih naredi tekmovanje še bolj zabavno. Ob izstrelitvi nastanejo precej močni sunki. Pospešek potegne gorivo iz vplinjača in motor dostikrat zakašlja ravno takrat, ko je najmanj treba. Večina modelarjev meni, da so katapulti samo odvečna navlaka in da je najzanesljivejši start iz roke. Tisti redki, ki jim uspelo izdelati res dober katapult, pa si z njim pri startih zelo učinkovito pomagajo. 

Pred poletom preverimo obe bateriji in domet oddajnika. Oddajnik preizkusimo pri delujočem motorju tako, da zložimo anteno in se od modela oddaljimo za okrog 20 metrov. Krmila morajo na tej razdalji delovati brez trzanja. Tudi motor mora delovati brezhibno, sicer je bolje, da ne poletimo. Pri teži modela okrog 1 kilogram z motorjem 2,5 ccm se mora propeler 8X4 vrteti vsaj z 12000 obrati na minuto. Dober motor MVVS 2,5 ccm na tleh zavrti propeler 8X4 preko 15000 obratov na minuto. Preverimo težiče in smeri hodov na krmilih. Skoraj vsi modelarji z daljšim stažem so vsaj enkrat poškodovali model zaradi napačne smeri hodov na krilcih ali višinskem krmilu. Hodi na krmilih naj bodo za začetek raje manjši kot veliki. Pri večini modelov so okrog 5 milimetrov. Pravilnik tudi predpisuje, da moramo imeti motor nastavljen tako, da ga lahko kadarkoli med poletom ugasnemo.

Po statistiki letenje z modeli ni tako nevarno kot vožnja z motornimi vozili ali letenje s pravimi, športnimi letali. Vendar se moramo vseeno zavedati, da modeli za zračne boje niso igrače. Kilogram težak model, ki leti s hitrostjo preko sto kilometrov, lahko ob padcu povzroči kar dosti škode. Zato moramo biti pri letenju z njimi enako previdni kot pri drugih hitrih motornih modelih. Ne ogrožajmo sebe in drugih.Nikoli ne letimo nad glavami gledalcev! V bližini naj bo čim manj zgradb, cest in drugih objektov. Vedno računajmo na možnost, da pride do okvare krmiljenja in da lahko model nadaljuje pot v trenutni smeri. Zato ne vozimo proti sebi ali drugim v ravni črti. Redno preverjajmo stanje naših baterij, kontrolirajmo konektorje in pritrditve vzvodov na krmilih. Pri zaganjanju motorja pazimo na prste in oči. V polju pred letalom naj ne bo gledalcev, ker lahko odleti propeler. Ne pristajajmo proti gledalcem. Če letimo, je dobro, da je z nami vsaj še nekdo, ki nam ob morebitni nezgodi lahko pomaga.

Če nismo prepričani v svoje sposobnosti, je bolje, da prvi polet opravi izkušen pilot. Model naj vrže v zrak pomočnik, pilot pa naj ima v tem trenutku roke na krmilih oddajnika. Če je le mogoče, poletimo na terenu z mehko podlago (trava, koprive, barjanska tla ...), ker bo manj škode, če pride do padca. Motor vžgemo, preverimo nastavitev vplinjača in dodamo poln plin. Pomočnik vrže model odločno in pod položnim kotom navzgor naravnost proti vetru. Če smo vse napravili tako kot je treba, bo model poletel v nebo.

Model, ki je s polnim plinom poletel, odpeljemo na višino 'najmanj dveh napak' - recimo med 30 do 50 metri. Tam ga zravnamo, odvzamemo plin in zmanjšamo hitrost letenja. Pri srednji hitrosti vodimo model v enakomernih krogih in trimamo komande za krilca in višinsko krmilo. Če smo uspeli model strimati tako, da v nevtralni poziciji krmilnih ročic leti stabilno in naravnost, smo 'na konju'. Če kljub trimanju še vedno ne leti stabilno in naravnost, pristanemo in odpravimo vzrok. Ponavadi je kriva nenatančna izdelava ali pa preveč nazaj postavljeno težišče. Ko smo te pomanjkljivosti odpravili, nadaljujemo s preizkušanjem občutljivosti krmil. Kadar so hodi premajhni ali preveliki, pristanemo in popravimo nastavitve. Ob predivjem odzivnju modela hode manjšamo oziroma uporabimo dual-rate in/ali eksponent funkciji. Če je model preveč 'len', hode postopoma povečujemo. Vsak posameznik mora sam oceniti, kdaj so hodi na krmilih zanj pravšnji. Nekateri imajo raje nežnejše, drugi pa bolj grobe premike krmil - razlike med piloti so zelo velike. Izkušnje mnogih pilotov kažejo kažejo, da moramo biti pozorni na tri napake. Prva je, da po vzletu ne odvzamemo plina. Model potem leti čedalje hitreje in zato dostikrat strmoglavi. Druga napaka je, da prezgodaj začnemo izvajati akrobatske manevre. Ker modela še nismo vajeni, se lahko hitro zgodi kakšna, za model usodna napaka. Bolje je, da na začetku letimo počasi in brez akrobacij, potem pa polagoma vključujemo v letenje zahtevnejše manevre in povečujemo hitrost. Tretja, zelo pogosta napaka, je premajhna pristajalna hitrost. Manj škode je, če pristanemo z večjo hitrostjo, kot če zaradi premajhne hitrosti model pade v kovit. Modeli so dovolj trdni, da brez škode prenesejo trše pristanke.

Modeli za zračne boje so precej hitri in živahni, saj so narejeni za bojne polete. Mnogo modelarjev ob prvih poletih poroča o mehkih kolenih, cmokih v grlu itd. Pa ni tako hudo. Po nekaj dnevih se navadimo in potem je letenje z njimi užitek. Kot pri vseh drugih letalskih modelih moramo tudi pri teh paziti, da ne prestopimo meje svoje sposobnosti. Zato napredujmo počasi in previdno. Napravimo samo tisto, kar smo sposobni v danem trenutku zanesljivo napraviti. Sem in tja se res najde kakšen posebno nadarjen pilot, a večinoma smo se navadili leteti tako, da smo vadili. Čim več in čim bolj pogosto - tem bolje. Dober model za zračne boje lahko izvaja vse akrobacije, ki so možne brez uporabe smernega krmila. Hrbtni leti, lupingi, immelmani, bojni zavoji, vijaki, kubanske osmice so akrobacije, ki jih ti modeli čudovito izvedejo. Zdi se, da kljub pomanjšanemu merilu modeli obdržijo lastnosti, ki so jih imela enaka, prava letala.

Povzetek članka, ki je izšel v TIMU,  november 1999 - avtor Andrej Pervinšek