Modeli so atraktivni na pogled in mnogo je modelarjev, ki bi radi leteli z njimi. Vendar modeli za zračne boje niso za začetnike, ker so precej hitri in okretni. Preden poizkusimo leteti s temi modeli, moramo vsaj zanesljivo upravljati običajen trenažnimi motorni model.

Načrtov obstaja kar lepo število. Največ jih lahko dobimo na Internetu, nekaj jih je bilo objavljenih tudi v modelarskih revijah, kot so FMT, Modell Bauplane, R/C modeler, MAN in tudi v TIMU. Kvaliteta načrtov je zelo različna. Večina konstrukterjev se trudi, da so modeli čimbolj preproste gradnje. Na Internetu je kar dosti strani, kjer dobimo ustrezne načrte. Lahko najdemo na finski (http://www.netppl.fi/~aces/), ameriški (http://www.rccombat.com/rcca.asp), nemški(http://aces.flugmodellbau.de/)->Fighter in tudi na drugih straneh, ki jih lahko dosežemo s slovenske strani. Večina načrtov je zastonj in jih lahko z Interneta neposredno prenesemo na svoj računalnik v jpg ali CAD formatu. Nekatere načrte pa dobimo tako, da pošljemo naročilo na ustrezen naslov. Načrt potem običajno dobimo po pošti. Taki načrti praviloma niso dragi. Če izbiramo načrt ali kit iz Amerike, moramo biti pazljivi, ker se pravila za gradnjo modelov za zračne boje v Ameriki razlikujejo od evropskih pravil. Preveriti moramo predvsem glavne dimenzije, ker modeli v Ameriki lahko odstopajo od merila 1:12 tudi za 10%, medtem ko je pri nas dovoljeno le 5% odstopanja. Načrte lahko dobimo tudi pri večini modelarjev, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo.

Mnogo modelarjev se izogiba gradnji modelov 'iz ničle' in se raje odločijo za nakup kita, ker je gradnja s tem hitrejša. Počasi se začenjajo pri nas pojavljati ustrezni kiti. Tako je nekaj naših tekmovalcev izdelalo kar uspešne komplete in jih tudi prodajajo. Počasi se na tržišču pojavljajo tudi izdelki iz Češke, videl sem izdelek Jamare, ki ga trži trgovina Scweighoffer. Slišal sem pa že tudi za izdelke, ki jih pripravljajo nekatere naše trgovine.

Izbira modela

Po pravilih lahko izdelamo maketo vojaškega letala, ki so ga izdelovali od leta 1935 do leta 1945. Maketa mora biti izdelana v merilu 1:12, z največ 5%odstopanja od glavnih mer (razpon in dolžina). Nikjer ni omejitve, kakšno vojaško letalo je dovoljeno. V parksi pa omejitve so zaradi dopustnih prostornin motorjev in zaradi omejitev glede teže modela. Veliki bombniki in transportna letala ne pridejo v poštev, ker so s premajhnimi motorji in preveliko težo nekonkurenčni. Za 2,5 ccm motorje so primerni modeli pravih letal, ki so imela razpon od 8 do 12 metrov, za 3,5 ccm motorje izbiramo letala z razponom 12 do 15 metrov, za večmotornike pa tja do 16 metrov razpona kril. Model je lahko grobo izdelan iz poceni materialov, kar pa za letenje sploh ni bistveno. Gladka površina res zmanjša zračni upor, a razlika skoraj ni opazna. Pri izgledu modela lahko marsikaj poenostavimo in tudi barvanje je lahko manj natančno. Pomembno je le, da modeli izgledajo približno tako, kot so izgledala prava bojna letala iz druge svetovne vojne. Ni dovoljeno, da je model pobarvan kot športno letalo. Izbira modela je stvar vsakega posameznika, ker ima vsak svoje najljubše letalo. Vseeno priporočam, da za začetek izberemo model, ki je lažji, počasnejši in bolje jadra. Odlična začetniška modela je konstruiral Martin Elmberg, in sicer Spitfire in P40-Warhawk. Seveda obstaja še dosti drugih prijaznih modelov. Majhnim, hitrim in manj stabilnim modelom se na začetku raje izogibajmo, ker so zahtevnejši za vodenje. Taki so na primer Messerscmitt Me109 ali ruska Mig3 in Polikarpov I16. Glede na model in pravila izberemo ustrezen pogonski motor. Za izbiro pogona imamo na voljo precej možnosti. Običajno se odločimo za motor 2,5 ccm ali 3,5 ccm na žarilno svečko, čeprav nam pravila dopuščajo uporabo vseh vrst motorjev, ki se uporabljajo v letalskem modelarstvu. Večmotorne modele za začetek močno odsvetujem, ker je že z enim motorjem lahko veliko težav. Odsvetujem tudi elektro ali impeler pogon, ker nimata ugodnega razmerja teža/moč/cena.

Pomembno je težišče! Tu ne smemo goljufati! Raje centimeter bolj naprej, kot nazaj. Težišče merimo vedno pri praznem rezervoarju. Če je težišče preveč naprej, so krmila manj občutljiva in model leti stabilno kot puščica. Če je težišče preveč nazaj, potem model postane nestabilen in posebno pri majhnih hitrostih rad omahne v kovit, iz katerega ni več rešitve. Nerodno je to, da težišče lahko izmerimo šele, ko je model narejen. Pravilno pozicijo težišča dosežemo s premikanjem opreme po trupu in ne z dodajanjem svinca ali prestavljanjem kril! Najslabše je, če odštejemo kup denarja za majhne servo motorje, potem pa v trup naložimo tovor svinca. Težišče seveda ni vse. Ne smemo pozabiti nakloniti os motorja za 2 stopinji v desno in navzdol. Ta kot nam olajša vzlete, pristanke in izboljšuje stabilnost letala pri različnih hitrostih. Pomemben je vpadni kot krila. Pravilna nastavitev nam omogoča stabilno letenje pri vseh hitrostih. Tudi aerodinamično ali geometrijsko zvitje krila (washout) ne sme manjkati. Dobra mera zvitja omogoča stabilnejši let pri vzletih in pristankih, ko so hitrosti kritično majhne. Pazimo, da imamo čim manj praznih hodov na krmilih za krilca in na višinskem krmilu. Vloženi trud bo poplačan z mirnim letenjem modela in natančnim vodenjem. Tečaji krmil naj bodo solidno izdelani, reže med krmili pa majhne. Posebno pri zelo hitrih modelih je dobro, da so krmilne površine lepljene iz dveh ali več plasti balze, da so bolj toge. S tem se izogibamo flutterju, ki rad nastopi pri večjih hitrostih. Model naj bo lahek! Lahek model leti hitreje, se bolje vzpenja in lepše jadra. Lažji so starti, pristanki, boljše so manevrske lastnosti modela in manjša je nevarnost za flutter. Lahko ga poganja šibkejši in lažji motor. Zato skušamo izdelati model z minimalno težo. Po propozicijah je za modele z 2,5 ccm motorjem najmanjša dovoljena teža 700 gramov. Teža standardne opreme s tremi servomotrji znaša okrog 600 gramov. Če želimo obdržati težo blizu 700 gramov, lahko prazno letalo tehta samo 100 gramov, kar ni mogoče doseči brez žrtvovanja trdnosti letala. Zato skušamo težo opreme zmanjšati, da nam več ostane za sam model. Teža opreme z mini komponentami (mikro servomotorji, pico sprejemnik, majhne baterije) je približno 400 gramov, pa še to dosežemo le s slabšanjem funkcionalnosti opreme. Pri opremi smo tako prihranili 200 gramov, neopremljen model pa v tem primeru lahko tehta 300 gramov. Toda žrtvovali smo čas letenja zaradi manjše kapacitete baterije. Manjši servo motorji so dražji in pri padcih se radi poškodujejo. Ponavadi se ne odločimo za minimalno težo opreme, ampak izberemo neko vmesno varianto. Za krilca izberemo servomotor standardne velikosti, ker se težje poškoduje. Servomotorja za plin in višinsko krmilo sta lahko manjša. Baterije naj bodo srednje velike (500-700 mAh), da se ni treba kar naprej bati, da nam bo zmanjkalo elektrike. Taka oprema tehta okrog 500 gramov, prazen model pa v tem primeru lahko tehta 200 gramov, kar ni tako težko doseči. Manj težav s težo imamo pri modelih s 3,5 ccm motorjem. Tu je spodnja meja 1000 gramov. Standardna oprema v tem primeru tehta približno 700 gramov, za prazno letalo v tem primeru ostane 300 gramov. Zato nam pri gradnji ni treba toliko paziti na težo. Vso odvečno navlako ukinemo. Razna kolesa, lutke v kabini, hladilniki, itd. niso v navadi. Model tudi nima smernega krmila in pripadajočega servomotorja. Naši modeli večinoma tehtajo od 900 do 1100 gramov. Kaže, da slovenski graditelji raje gradimo težje in trdnejše modele. Letalo mora zdržati precej grobo ravnanje in trde pristanke.

Možne so prav vse vrste materialov in vse tehnike, ki se uporabljajo za gradnjo modelov. Največ se uporablja stiropor, stirodur, les(balza) in fiberglas.

Na evropskih tekmah prevladujejo modeli iz stiropora. Skoraj nihče modelov ne kupuje v trgovinah, ampak si model izdelajo sami ali pa jim pomaga kolega. Vzrok tiči v nizki ceni in hitrosti izdelave, saj material za trup in krila iz stiropora stane le nekaj sto tolarjev. Model je možno izdelati v enem dnevu. V Ripi sem na lastne oči videl Šveda, ki je dan pred tekmo začel izdelovati dva modela (kose stiropora je imel narezane že prej). Naslednji dan je imel izdelani obe letali in je z njima tekmoval. Na tekmi je obe razbil, ju popravil, na koncu pa se je uvrstil v finalne boje. Dobra stran modelov iz stiropora je tudi možnost hitrega popravila. Stiropor se pri padcu deformira in s tem ublaži sunek na notranje dele. Servomotorji in sprejemnik so v tem primeru bolje zaščiteni kot pri drugih vrstah gradnje. Gradnja je zelo poenostavljena. Krila izdelamo takole: Najprej z vročo žico izrežemo dele kril. Prednje in zadnje robove ojačimo z lesenimi letvicami in vse skupaj obrusimo. Potem prekrijemo krila, kar lahko napravimo na več načinov:

-Prekriivanje z balzo je precej pogosto. V tem primeru za sredico uporabljamo čim lažji stiropor. Spoje med deli kril zlepimo in ojačimo s stekleno tkanino. Krila potem še prelakiramo ali prekrijemo s folijo.

-Prekrivanje s fiberglasom sodi med dražje in zamudnejše tehnike. Sredica je lahko iz stiropora ali stirodura. Včasih taka krila prekrijemo z debelejšo plastjo tkanine, potem pa krila namočimo v bencin ali nitro razredčilo, ki stiropor stopi. Na koncu jih prelakiramo ali prekrijemo s folijo

-Krila iz stirodura lahko prekrijemo z rjavim ovojnim papirjem. Ta način je zelo hiter in najcenejši. Uporabimo lepilo za tapete, ali še bolje - z vodo razredčeno belo mizarsko lepilo, da se papir, ko se posuši, lepo napne. Na koncu vse skupaj prebarvamo s tesarolom, barvo za čolne ali kašno drugo barvo, ki ne topi stiropora in je odporna proti gorivu.

-Krila iz stirodura lahko prekrijemo tudi s širokim, prozornim selotejpom ali samolepilno tapeto. Ta način gradnje je gotovo najhitrejši, saj naredimo krilo z najmanj postopki. Če za tistih nekaj spojev, kjer le moramolepiti, uporabimo hitro delujoče epoksi lepilo, nam med posameznimi fazami dela skoraj ni treba čakati.

Trup izdelamo na podoben način kot krila:Posamezne sekcije trupa iz stiropora ali stirodura izrežemo z vročo žico. Stena trupa naj bo debela približno en centimeter. Stirodur, ki je močnejši in težji, je lahko tudi tanjši. Odebelitve naj bodo na prednjem delu trupa in tam, kjer so predvidene pritrditve za krila. Število sekcij je odvisno od tega, kako kompliciran je trup. Ponavadi zadostujejo dve do štiri sekcije. Posamezne kose zlepimo z epoksi lepilom in sestavimo trup. V trup vlepimo ustrezne nosilce, ojačitve in smerna krmila. Trup lahko prekrijemo s fiberglasom, rjavim papirjem ali samolepilno folijo tako, kot je to že opisano pri izdelavi kril. Trup na koncu še prebarvamo. Veliko tekmovalcev naredi več prednjih delov trupa, ki so do konca obdelani (tudi prebarvani). Pri padcu se običajno poškoduje prednji del modela. Če pride do tega, z ostrim nožem na gladko odrežemo poškodovani del in z epoksijem prilepimo novega. Potem prestavimo motor, rezervoar in druge dele in model je v uri ali dveh spet nared za polet.

Gradnja modela iz lesa

Pri nas zaenkrat prevladujejo modeli za zračne boje, ki so izdelani klasično iz balze. Naši modelarji za izdelavo klasično grajenega modela porabijo 50 ur in več. Taki modeli so tudi veliko lepši in trdnejši kot tisti iz stiropora. Popravila so enostavna, če poškodbe niso velike. Lakiran model vedno tehta več, kot če ga prekrivamo s folijo. Pri klasični gradnji iz balze se obnese kombinacija, ko krilo in višinski stabilizator oblečemo v folijo, medtem ko sta trup in smerno krmilo lakirana. Dobra stran folije je, da je lahka in dodatno ojačuje konstrukcijo, ki jo prekrivamo. Če krilo in krilca s folijo prevlečemo v enem kosu, nam folija služi kot odličen, zrakotesen tečaj. Isto velja tudi za višinsko krmilo. Lep trup lažje izdelamo z barvanjem, kot če ga oblačimo v folijo. Še posebej to velja, če ima trup komplicirane oblike z vdolbinami. Trup se pri uporabi tudi packa z oljem. Olje pride pod folijo in sčasoma dodobra namasti balzo. Folija prične odstopati, trdnost balze pa se zmanjša. Barvani trupi dosti bolje prenašajo vpliv goriva. 

Gradnja modela iz kompozitnih materialov

Zaradi dolgotrajne, drage in zahtevne izdelave kalupa je izdelava modela iz epoksija in tkanine za domačo rabo manj primerna. Smiselna je le, če želimo model izdelovati v večjih količinah. Cena modela je zaradi dragih materialov in zamudnosti dokaj visoka in se ne da primerjati s ceno modela iz stiropora. Če se model razbije in poškodbe niso prevelike, je popravilo s hitrim epoksijem ali CA lepilom dokaj enostavno in hitro. Gradnja je manj zahtevna, če model izdelamo iz stirodura ali stiropora in ga prekrijemo s tkamino. Ko se epoksi strdi, izdelek namočimo v bencin ali nitro razredčilo in odstranimo sredico. To tehniko zelo pogosto uporabljamo za izdelavo motornih pokrovov in kabin.

Povzetek članka, ki je izšel v TIMU, oktober 1999 - avtor Andrej Pervinšek